Nenasilna komunikacija, NVC – nonviolent communication (po Marshall Rosenbergu), umetnost avtentičnega in zavestnega življenja po izbiri, je na naši šoli ATCT zelo pomembna.
Natančno razlikovanje med koncepti kot so strategije oz aktivnosti, čustvena stanja in potrebe oz potenciali v srcu je res posebnost tega sistema humanističnega dojemanja sebe, drugih in sveta v katerem živimo.
Na naših osnovnih seminarjih se pogosto zastavljajo res zelo dobra vprašanja, ki kar kličejo po natančnih odgovorih, saj pokrivajo čiste osnove sistema NVC-ja.
V temu in naslednjem članku bom odgovoril na vprašanja glede strategij, čustev in potreb.
Na naši šoli namreč gremo v globino in se ne zadovoljimo zgolj z mentalnim nivojem dojemanja…
Here we go:
Vpr.:
Ko želim izrazit samoempatijo – ali je pomembno, da grem v preteklost in dam empatijo otroku v sebi, če izvira situaciija iz preteklosti?
Odg.:
Da, vsekakor.
Iz mojega vidika je NVC res ekstremna humanistika, ki vabi v poglabljanje zavedanja, kar seveda presega t.i. eksistenčno psihologijo (torej, vidik psihoogije, ki poudarja življenje zgolj tukaj in sedaj).
Vabim te torej, da ozavestiš situacijo, ki te bremeni, in jo najprej tako od daleč pregledaš in se potem odpreš na občutke, ki so te takrat kot otroka obremenili. Vabim te, da samo sebe, torej mičkano punčko, objameš in jo pocertkaš, kot si sedaj, odrasla.
Kaj pri tem zares pomaga?
Tvoja odprtost na občutke, negativne misli in vse ostalo, kar se je v dani situaciji v preteklosti dogajalo v tebi. Pomaga mehkoba, odprtost, odsotnost intelektualiziranja in ostalih mentalnih akrobacij. Pomaga sprejemanje občutkov in vsega ostalega v tebi. Mehko, nežno, ljubeče, spoštljivo.
Vabim te, da z odprtostjo in nežnostjo podoživiš dano situacijo in prevladajoči občutek in vztrajaš toliko časa, dokler se ne zgodi nek preskok, neka sprememba. Zavest je namreč zelo močna in če ji damo možnost, če sebi damo možnost, lahko transformira/mo tudi najhujša negativna čustva iz preteklosti.
Ko se je zgodil preskok, te vabim, da greš še globlje in najdeš potrebe oz potenciale, ki v dani situaciji niso bile izpolnjene, ozaveščene in uporabljene. Odpri se na te potenciale in jih povabi v svoje fizično telo, dihaj z njimi, predaj se jim. Izberi najpomembnejšo potrebo in jo izkusi v polnosti.
Vpr.:
Komentar na tvojo misel iz predavanja: Če nisi v stiku s seboj, pride strah….Kaj konkretno pomeni biti v stiku s strahom na avtentičnem nivoju oz. strah je v trenutku prisoten…kako se soočit iz srca in kako iz glave – kakšna je razlika?
Odg.:
Dobro vprašanje!
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bil ta stavek izrečen, vsekakor pa je strah (in katero koli drugo čustvo, recimo jeza, sram, krivda, bolečina itd…) zgolj posledica. Vendar to ne pomeni, da kot posledica čustvo ni pomembno. Čustva so (lahko) zelo pomembna, ne sicer sama po sebi, ampak zaradi diamantov, ki se skrivajo pod njimi.
Torej, iz vidika personalnega oz osebnega stanja zavesti Avtentičnosti (iz vidika transpersonalnih stanj je zgodba precej drugačna), lahko pomeni biti v stiku s strahom tudi to: zavedanje, občutenje in izražanje strahu v realnem času. Oseba na Avtentičnemu nivoju nima velikih težav s čutenjem katerega koli čustva, tudi v vsakdanjem življenju ne. Torej, čustvo se na tem nivoju zavesti ne potiska stran, v nezavedno, temveč se ga v polnosti doživi, izkusi, občuti in predvsem izrazi.
In ne samo to!
Pod čustvom je namreč vedno nek vzrok. In ta vzrok niso zgolj misli ali mentalni vzorci, temveč neozaveščena in neizražena potreba oz potencial.
Torej, razlika med soočanjem s čustvi, recimo strahom, iz srca in iz glave je res ogromna.
Glava oz intelekt bo strah poskušal racionalizirati, ga opredeliti, primerjati, potisniti v ozadje zavesti – in z vsem tem početjem ga seveda samo krepi.
Srce, po drugi strani, pa bo strah občutilo, ga doživelo v polnosti, nežno in ljubeče. In naposled videlo, da je tudi strah zgolj posledica. Posledica neizpolnjene, neozaveščene in neizživete potrebe oz hrepenenja.
Morda še beseda, dve glede stavka: “…če ni stika, pride strah…”. V bistvu se lahko strah ali katero koli drugo čustvo pojavi tudi ob res globokem stiku s Seboj (na nivoju srca, ne glave, lepo prosim). Vendar v tekem primeru to ni hud problem, saj Srce vsebuje tudi neomejene potenciale (potrebe oz needs, po Rosenbergu in Rogersu), ki (lahko, če imamo tako namero) dobesedno presijejo tudi najbolj težko negativno čustvo.
Vpr.:
Razločevanje med potrebo in strategijo za npr. duhovni napredek oz. ali je lahko neko duhovno potovanje potreba?
Odg.:
Ne, potovanje, duhovno ali turistično, romanje ali letalski prevoz, nikakor ne more biti potreba.
Potrebe oz potenciali (iz mojega vidika) so abstraktne kvalitete naše zavesti na nivoju Srca (ne glave oz intelekta, prosim) in z delovanjem oz strategijami nimajo nobene direktne oz vzročne veze.
Potrebe oz potenciali (lahko) obstajajo ločeno od materialnih aktivnosti, prav tako, kot (lahko) tako obstaja Zavest. Če temu ne bi bilo tako, bi bili mi vsi popolnoma odvisni od delovanja v okolju in bi bil recimo MIR lahko le pobožna želja, vsaj v tem svetu tukaj na Zemlji. Vendar temu ni tako; MIR ali katera koli druga potreba JE in obstaja tudi brez tekanja za cilji v tem materialnem svetu.
Vse skupaj se malce zafenclja, ko se vežemo na aktivnosti in delovanje v dobri veri, da nam bo to res že enkrat zagotovilo notranja hrepenenja. Vendar notranja hrepenenja niso deficiti (kot to, po mojem opažanju, učijo ali zagovarjajo ne-humanistično orientirane veje psihologije); notranja hrepenenja v Srcu niso primanjkljaji temveč popolni, brezmejni in neskončni potenciali, ki samo čakajo, da jih ozavestimo in aktualiziramo.
Da, res je (po mojemu opažanju): hrepenenjem oz potrebam lahko doprinesemo s pomočjo strategij in delovanjem, recimo duhovno potovanje v Indijo ali Tibet nam lahko doprinese k ekspanziji notranjega miru, inspiracije, sreče in stika, NISO pa te potrebe (mir, inspiracija, sreča in stik) absolutno pogojene s strategijami. Kako le, prosim, no. Če bi bilo temu tako, potem bi morali vsi za vsaj malce inspiracije in sreče in miru in stika riniti v Tibet in Indijo (ali kamor koli drugam)!
Ne, potrebe oz potenciali se lahko izkusijo povsem neodvisno od strategij. Taka je moja izkušnja.
Bi pa na tem mestu izrazil še naslednje:
ljudje (po mojemu opažanju, lahko se seveda tudi motim) radi tekamo za cilji v svetu v dobri veri, da nam bo to enkrat vendarle prineslo recimo srečo, mir in sproščenost. Vendar s takim tekanjem postavljamo kočijo pred konja! Iščemo zunaj sebe, v svetu, v poklicu, v odnosih, v izobrazbi, v seksu, v meditaciji, v potovanjih (vse to so strategije) vse tisto, kar lahko prav zares najdemo izključno v sebi, v svojem Srcu: recimo mir, svobodo, ljubezen, varnost.
Torej, potemtakem so strategije povsem brezpredmetne in odveč? Hja ne vem, zame recimo ne.
Vendar obstaja velika razlika (vsaj v mojem trenutnem dojemanju te tematike): eno je (mentalno in brez globljega zavedanja stika s Srcem in potrebami v Njem) tekanje za izpolnitvami notranjih hrepenenj v materialni realnosti, s pomočjo strategij, napora in delovanja, povsem nekaj drugega pa je zavedanje teh istih hrepenenj (recimo miru, sreče, ljubezni in varnosti) v Srcu in življenje ter delovanje v skladu z njimi.
Eno so (zame) suhoparne strategije in delovanje v tem svetu (ki ne nudijo trajne izpolnjenosti, po mojih izkušnjah), povsem nekaj drugega pa so t.i. oplemenitene strategije z notranjim zavedanjem potencialov v Srcu.
Namesto delovanja iz pomanjkanja (morda zaradi pomanjkanja stika z notranjim bogastvom?), lahko delovanje in strategije oplemenitimo z, no, seboj in svojimi potenciali.
Strategije lahko zgolj doprinesejo k zadovoljevanju potreb oz hrepenenj, ne morejo pa jih v celoti in povsem zadovoljiti, po mojih izkušnjah. To lahko storimo samo mi sami. Kako? Tako, da poglobimo svoje zavedanje (kar v praksi pomeni preseganje mentalnih akrobacij in soočanje z globljo realnostjo čustev in potreb v Srcu v prsih) in ozavestimo potenciale Zavesti v Srcu oz hrepenenja oz potrebe in potem zaživimo na podlagi teh hrepenenj.
Postavimo konja tam, kjer lahko res nekaj naredi: pred kočijo.
Ne vem sicer, če je Mahatma Gandhi imel ravno to v mislih, vendar se mi sliši to prav obupno podobno temu, o čemur govorim:
“Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”
Zame je tisto res izpolnjujoče duhovno (ali katero koli drugo) potovanje (ali katera koli druga strategija) tisto, ki jo napaja in plemeniti moja notranja ozaveščena realnost, moji notranji potenciali. S tem, ko “sem sprememba, ki jo želim v svetu” v bistvu izražam svoje že obstoječe notranje kvalitete (recimo mir, svoboda, sreča, ljubezen) in delujem v skladu z njimi, namesto da bi te iste kvalitete in hrepenenja vedno znova iskal zunaj sebe.
Vpr.: Na seminarju smo govorili o štirih načinih dojemanja sporočil od zunaj, od drugih. Tri so mi kar precej jasna in tudi domača, eno pa mi predstavlja uganko. Kdaj torej lahko smiselno uporabim žirafje uhice obrnjene nazaj?
Odg.:
Dobro vprašanje!
Torej, prispodoba “žirafica z uhicami nazaj” v praksi pomeni izražanje empatije do sebe (v kontrastu z bičanjem sebe ali drugih, šakali z uhicami nazaj ali naprej).
Hmm. V bistvu je samo-empatično dojemanje oz dojemanje sočutno do sebe uporabno tudi pri vživljanju v druge (žirafice z uhicami naprej). Pri Avtentičnemu oz pristnemu sporazumevanju je namreč vedno v igri odprtost na občutke in potrebe drugih in seveda tudi sebe. Torej, samo-empatijo lahko uporabiš vselej oz istočasno ob vživljanju v druge. Tako bodo tvoje potrebe tudi v pogovoru res žive in izražene.
Še en primer “žirafic z uhicami nazaj” oz nežno in sočutno dojemanje svoje notranje psihološke klime lahko pride do izraza ob takih in drugačnih prošnjah (ali zahtevah) s strani drugih. Kako naj se res iskreno in pristno odzovem na povabilo ali prošnjo, če nisem v stiku s svojimi vrednotami, hrepenenji?
Kaj je torej v določeni situaciji res pomembno zate? Po čem hrepeniš? Kaj ti je v situaciji res dragoceno, pomembno?
No, do te globine zavedanja Sebe lahko prideš s pomočjo sočutnega dojemanja svoje notranje dinamike oz z “žirafico z uhicami nazaj”.
Vpr.: Na seminarju smo govorili o sočutju in o povezovalni komunikaciji. Vse lepo in prav, vendar zanima me, kako naj vse to znanje sedaj uporabim v praksi, recimo do moje devetnajst letne hčerke?
Odg.:
Torej, če prav razumem, ti je pomembna njena dobrobit? Želiš ji vse dobro in rada bi doprinesla k njeni sreči, zdravju?
Če je temu tako, je to seveda povsem izvedljivo. Je pa pri veščini nenasilne komunikacije (ali katere koli druge veščine, po mojem mnenju) precej pomembna motivacija osebe. Torej, si tvoja hčerka sploh želi tvoje pomoči, podpore? Te je vprašala za pomoč?
Veš, kakor koli že obrnemo situacijo, punca ima vso pravico živeti tako, kot živi. Celo zakonsko je že polnoletna in torej sama odgovorna zase. In če ona slučajno (ne poznam podrobnosti situacije) noče tvoje pomoči in podpore oz te zanjo ni vprašala, potem je možnost za povezovalno komunikacijo (ki gradi in vzdržuje mostove med nami) bolj majhna. Vrivanje oz forsiranje “pomoči” v bistvu (vsaj zame) ni kdo ve kako povezovalno.
To pa seveda ne pomeni, da je pa najbolje vreči puško v koruzo in se vdati usodi. Četudi se punca ne ravno aktivno odziva na tvoje poskuse sočutne pomoči (upam, da je to res taka pomoč, ne zgolj poskus popravljanja ali kontroliranja), je še vedno ogromno tega, kar ji lahko ponudiš, ji doprineseš.
Recimo, lahko se poskusiš vživeti vanjo, v njene občutke in potrebe in ko sama iniciira pogovor s teboj, ji ponudi emaptijo (empatično reflektiranje). Lahko jo poskusiš razumeti na nivoju Srca, ji nudiš t.i. tiho empatijo oz si tiho in ljubeče ne njeni strani itd…
Vpr.: Pojem ranljivosti se me je na seminarju kar precej dotaknil. Priznam, da do sedaj nisem videla ranljivosti kot nekaj pozitivnega. Lahko poveš še kaj več na to temo?
Odg.:
V bistvu sem že na seminarju podelil z vami veliko tega. Morda gre poudariti, da ranljivost v kontekstu povezovalne oz nenasilne komunikacije in predvsem sočutja do sebe ni sinonim za ranjenost.
Ranjenost je lahko posledica nemoči, velike občutljivosti ali morda občutka manjvrednosti itd… Ranljivost pa zajema odprtost, pripravljenost na spremembe, ki so lahko tudi boleče, zajema tudi nežnost in mehkobo dojemanja svoje preteklosti in sedanjosti, in je v bistvu MOČ (vsaj zame).
Ranljivost NI lastnost glave, uma ali intelekta. Kje pa! Intelekt ločuje, sproti ruši prav tisto, kar ravno ranljivost podpira. Vsaj moja izkušnja je taka, no,
Ranljivost odpira tista vrata v zavesti oz v nezavednem delu naše psihe, ki se jih brez odprtosti, sočutja, mehkobe in nežnosti do sebe (to so zame glavne lastnosti ranljivosti) res težko zavemo. Če si lahko dopustimo biti bolj mehki in bolj ranljivi, lahko to vodi v res velik korak naprej v osebnem in tudi duhovnem napredku.
Bi pa morda na tem mestu izrazil še naslednje:
dočim je seveda ranljivost res pomembna lastnost Srca, ki lahko res veliko doprinese k povezovalni komunikaciji, vsekakor niti od daleč ni edina. V Srcu so, v obliki potreb ali hrepenenj oz čistih in popolnih potencialov prisotne tudi Moč, Pogum, Nenavezanost, Jasnost, Svoboda, Neodvisnost itd… – vse povsem enakovredne Ranljivosti.
Izpostavljanje Ranljivosti kot primarno lastnost Srca oz samo srž sistema nenasilne komunikacije torej zame ni ravno v skladu z mojo notranjo realnostjo. Meni je pomembna tudi Moč, Neodvisnost, Svoboda.
Svoboda mi je izredno pomembna, in tako te Vabim oz vse vas, da v svojemu Srcu najdeš/te vse, kar je pomembno ZATE/ZA VAS, ne glede na strukturo sistema Avtentične komunikacije (ali katero koli drugo strukturo).