V tem blogu bi rad podelil z vami razmišljanje glede egoizma in Avtentičnosti, na podlagi osebnih izkušenj in seveda tudi strokovne literature humanistične in transpersonalne psihologije.
O čem bo tekla beseda?
V bistvu o razvoju identitete, o izgradnji osebnosti, o ozaveščanju občutkov in notranjih hrepenenj ter življenju v skladu z njimi.
Pri svojem delu v seansah (psiho)terapije in pri vodenju raznih seminarjev in delavnic na temo osebnega in duhovnega razvoja, pa tudi ob sproščenih pogovorih v krogu prijateljev in znancev, nemalokrat slišim besede: to, kar je naredila oseba XY je pa res egoistično; ali pa: moj otrok je vse bolj čuden, sploh ne upošteva več mojih želja; in predvsem: madonca, ta oseba pa res samo nase misli, ipd…
In vedno se izkaže, da je ta oseba (ali otroček) pač sledila svoji realnosti, svojim občutkom in hrepenenjem in pač ravnala po svoje, navidez res ne glede na okolje in želje staršev, prijateljev, partnerjev itd., a vendarle v skaldu s seboj.
Individualizacija in samoaktualizacija, ključna elementa doseganja in življenja stanja zavesti, ki sliši na ime Avtentičnost (ali t.i. Centuar, po sprejeti preglednici stanj zavesti po Wilberju) sta nujno nujno potrebna pri procesu psiho-transpersonalnega razvoja identitete človeškega bitja. Več o tem zelo artikulirano piše Carl Rogers v svoji knjigi On Becoming a Person (kupite jo lahko na amazonu, tukaj >> (odpre se nova stran))
Pravim nujno potrebna enostavno zato, ker je za nadaljnji razvoj (torej onstran Avtentičnosti) res močna in prožna osebnost, osvobojena osebne sence, ključnega pomena (več o tem tudi v knjigi “The Transpersonal: Spirituality in Psychotherapy and Counselling”, avtorja John Rowan, kupite jo lahko tukaj >> (odpre se nova stran))
Po domače povedano, ozaveščanje in občutenje svojih osebnih občutkov (sreča, mir, jeza, strah, veselje itd…) in notranjih hrepenenj (potrebe po recimo svobodi, kreativnosti, miru, razvoju, varnosti itd…) in potem seveda tudi delovanje v skladu s to notranjo realnostjo, je zelo zelo pomemben moment pri procesu doseganja srečnega in izpolnjenega življenja tukaj in sedaj.
Alternativa takemu življenju, ki seveda temelji na prevzemanju odgovornosti zase in za kvaliteto svojega bivanja, je seveda to, kar lahko vidim v naši mikro in makro socialni klimi vsak dan: pokoravanje avtoritetam, slepo sledenje pravilom, katere so postavili drugi, ne-prevzemanje odgovornosti zase (beri: nimam izbire (pogost izgovor, iz mojega vidika)), kazanje s prstom na druge/sistem/starše, zanikanje svojih lastnih talentov in potencialov, sprenevedanje, pasivnost, bežanje pred globljo realnostjo in še bi lahko našteval.
Carl Rogers pravi:
“The curious paradox is that when I accept myself just as I am, then I can change.”
(prosti prevod: zanimiv paradoks je, da se lahko spremenim, ko sprejmem semega sebe takega, kot sem).
Jaz recimo v navedku zgoraj slišem samo eno: prevzemanje odgovornosti zase.
In prevzemanje odgovornosti zase je res (lahko) rešilna bilka. Moja (trenutna) realnost namreč je, da se bo oseba, ki res želi živeti srečno in izpolnjeno življenje tukaj in sedaj, znala potruditi za doseganje svojih ciljev.
In to seveda (lahko) v veliki večini primerov pomeni, da bo (morda) delovala v nasprotju s tem, kar od nje pričakuje okolje, (kapitalistična) družba, starši, prijatelji in znanci.
Hmm. V bistvu je prav malce ironično: na poti do res trajne osebne sreče in izpolnjenosti tukaj in sedaj, se (na žalost) pokažejo prve ovire prav s strani staršev, prijateljev, sodelavcev. Seveda, saj je celo linearno logično: ljudje so navajeni na ustaljeni ritem in način razmišljanja in delovanja določene osebe; in ko se ta oseba prične osvobajati osebnih in povečini z vzgojo in družbo vcepljenih spon, to izpade čudno, egoistično in celo malce noro.
Ampak biti avtentičen (zame in tudi iz vidika strokovne literature) v bistvu pomeni prav to: sledenje svojim pristnim (avtentičnim) občutkom in hrepenenjem in tudi delovanje v skladu s tem.
Se spominjam moje situacije izpred, ne vem, vsaj 25 let, ko sem pač avtentično sledil svojim notranjim hrepenenjem, svoji inspiraciji in takrat še zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, prosil za neplačan dopust za, ne boste verjeli, v Indijo.
Zanimivo mi je bilo opazovati reakcije sodelavcev. Razen enega so me vsi šlatali za glavo, češ, a si ti čist ok, se mi posmehovali in spraševali, pa kaj rineš v Indijo, a ne bi raje šel na Maldive ali na Florido, South Beach?
Neplačanega dopusta seveda nisem dobil, mi je pa nadrejeni šel na roko in mi dal ves zakonsko določen dopust na enkrat. Torej, v Indiji sem potem bil celih pet tednov in se tam ogromno naučil in poglobil svojo Avtentičnost in še marsikaj drugega.
Plavanje proti toku družbe, življenje izven ustaljenih in nemo sprejetih norm okolice – to je pač (po mojih izkušnjah) neizogibni del procesa doseganja Avtentičnosti. In to, spet iz mojega vidika, nima prav nobene direktne ali posredne relacije z egoizmom.
Hmm. Če bi dal na stran vsaj 10 eur vsakič, ko sem v zadnjih dvajsetih letih na seminarjih ali v seansah psihoterapije izrazil besede spodaj, bi se sedaj že dolgo časa vozil v novem Audiju ali v BMWju X6:
Postaviti sebe, svoje interese, svoje potrebe na prvo mesto (seveda ne prek trupel in s komolčkanjem, ampak na pristen in nenasilen način), je zelo potrebno za zdravo čustveno in fizično življenje tukaj in sedaj. Zaščititi svoje potrebe, svoja unikatna hrepenenja v srcu – to je nekaj povsem normalnega, zdravega in (iz mojega vidika) zelo zelo zelo zelo dobrodošlo.
Le kdo bo poskrbel za moje srce, če ne jaz sam?
Lahko pa seveda povsem razumem oz se vživim v recimo nekoga, ki se mu tako početje zdi egoistično. Verjetno ima ob pogledu na osebo, ki se res potrudi zase in ki zna aktualizirati svoje talente (bodisi v odnosih, v poslu, v intimi, pri vzgoji itd…) občutke zavisti, strahu morda, ker je tudi njemu pomemben napredek, svoboda in sreča?
Egoizem se iz mojega vidika morda rodi iz ranjenosti, nezadovoljstva in bolečine in se dejansko ne ozira na druge. Avtentičnost, po drugi strani, pa se rodi iz Živosti v srcu, iz živih živih hrepenenj po morda svobodi, lepoti in sreči in se ozira na druge, vendar postavi sebe na prvo mesto na nenasilni način in upošteva vendar NE prevzema odgovornosti za stanje in občutke drugih.
Avtentičnost skuša najti skupne rešitve, tako da sta obe (ali več) strani zadovoljene.
Avtentičnost, kot stanje zavesti, je zame daaaaaaleč onstran egoizma in želim si, da bi bilo vse več ljudi avtentičnih in tako znalo poskrbeti zase in svoje potrebe na res nenasilni način.
Razmišljanje bom zaključil z besedami enega od (idejnih) očetov oz utemeljiteljev stanja zavesti Avtentičnosti, Carl Rogersa:
“People are just as wonderful as sunsets if you let them be. When I look at a sunset, I don’t find myself saying, “Soften the orange a bit on the right-hand corner.” I don’t try to control a sunset. I watch with awe as it unfolds.”
(prosti prevod:
Ljudje so prav tako čudoviti kot sončni zahod, če jih le pustite biti. Ko pogledam sončni zahod, ne pravim “malce omili to oranžno kroglo na desni strani”. Ne poskušam kontrolirati sončnega zahoda. Dogajanje le s straho-spoštovanjem opazujem.)
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.