Gravitacija, Einstein in nedualno

Prispevek sicer ni direktno povezan s psihoterapijo, osebnim ter duhovnim napredkom (ali pač?), vseeno pa je tema (lahko) kar zanimiva in celo malce provokativna za intelekt…

Gravitacija

Pri prostem padu v vakuumu katera koli dva predmeta padata povsem istočasno proti tlem (zaradi odsotnosti zraka in s tem upora), ne glede na težo, obliko, sestavo. Gravitacija deluje nanju z isto silo in padata z isto hitrostjo (10 m/s2).

Predlagam ogled videa:

Zanimivo, kajneda?
🙂

Albert Einstein

Einstein je šel korak dalje in predlagal, da je to zato, ker predmeta sploh ne padata.

Kako, ne padata?

Če odstranimo ozadnje, zemljo, strop itd…, se celotna slika spremeni. Predmeta dejansko padata le glede na sekundarne, “zunanje”, statične ali premikajoče se predmete.
Če te sekundarne predmete povsem odstranimo (vsaj v okviru miselnega poskusa), se predmeta dejansko sploh ne premikata.

Predmete in njih gibanje lahko vidimo (ali izmerimo) le glede na nekaj drugega, recimo glede na Zemljo ali ozadje neba. In to ( prostor oz space-time continuum, v Angleščini) je, po besedah Einsteina, relativno.

Nedualno

To je zelo podobno interpretaciji realnosti iz Budizma, t.i. dependent origination, Pratītyasamutpāda (Skt.). Ogromno razlag je na voljo online…

Če poenostavim, le-ta pravi, da posamezni momenti v psihi in objekti zaznave v okolju niso samoobstojni, temveč “obstajajo” zgolj v odnosu na nekaj ali nekoga drugega.

Drugače povedano, če ni tal, neba, ozadja itd…, padajoča predmeta dejansko prav absolutno obstajata in padata?
(retorično vprašanje)

Tukaj lahko priskoči na pomoč empirično znanje t.i. nedualnega transpersonalnga nivoja zavesti, ki je onstran dualnosti (objekt-subjekt), enosti in niča.

Kaj o tem menite vi?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.